Salzburške Festspiele so se znova znašle v središču pozornosti, tako z umetniškega kot tudi družabnega vidika. Predstava Juliena Gosselina, »So schnell stirbt die Seele nicht«, ki temelji na mračnem besedilnem kolažu Leonida Andrejeva, je navdušila kritike z mešanico začudenja in upanja. Poleg umetniškega programa pa so Festspiele, kot vsako leto, privabile številne 'prominente', med katerimi so letos izstopali predstavniki 'Türkisen' – očitno aluzija na politično stranko. Odprtje dogodka je sprožilo tudi razpravo o varnostnih ukrepih, vključno s predlogom o posebnih izkaznicah za vsakega gosta, kar je bilo primerjano celo s Stalinovimi časi.

Na Salzburških slavnostnih igrah je izšel zgodovinski kriminalni roman Sophie Reyer »Tod bei den Salzburger Festspielen«, ki prepleta izmišljeno kriminalno zgodbo z resničnimi liki in prizorišči. Stravinskega »Zgodba o vojaku« s kargimi, a furoznimi abstraktnimi figurami Georga Baselitza je navdušila in se je pokazala kot izjemno celostno umetniško delo, ki je kljub minimalizmu razvil grenko-sladek učinek in je bil označen kot »pravljica za odrasle«.

Avstrijski festival v Salzburgu je doživel mešan sprejem, kjer je glasba na predstavi 'One Morning Turns into an Eternity' požela pohvale, medtem ko je bila režija Peterja Sellarsa označena kot 'grozen' poskus združitve treh ločenih del v glasbeno dramo, ki je delovala le kot 'poveličan koncertni program'. Po drugi strani je bil festival v Edinburghu na Škotskem pohvaljen zaradi prizadevanj Nicoli Benedetti, ki je z uporabo The Huba in sodelovanjem z Aga Khan Music Programme uspešno združila svetovne glasbenike. Njen pristop je razširil delo prejšnjih umetniških direktorjev in obiskovalcem ponudil tri koncerte.