Številni protesti v Južni Afriki po apartheidu so posledica nezadovoljstva z zagotavljanjem osnovnih storitev, kot so stanovanja in elektrika. Raziskave kažejo, da se je število protestov skoraj podvojilo v 20 letih po letu 1997, med letoma 2007 in 2013 pa je bilo povprečno več kot 11 protestov dnevno. Zaradi tega se protestniki poslužujejo bolj militantnih taktik, kar kaže na potrebo po bolj odzivni vladi, da bi se izognili stopnjevanju nasilja.

V Avstraliji pravniki za človekove pravice in zagovorniki demokracije pozivajo k nacionalni zaščiti protestnikov zaradi porasta pravnih ukrepov proti njim. V Gambiji pa voditelj GMC Mai Fatty ne soglaša s protestniki proti Pura, ki so večinoma v priporu zaradi protestiranja brez dovoljenja, a poudarja pravico do protesta kot temelj demokracije.

Aktivist Manoj Jarange, ki se zavzema za kvote za skupnost Maratha v indijski državi Maharaštra, je končal gladovno stavko, potem ko se je vlada strinjala z izvajanjem uredbe iz Hyderabada, ki Marathom podeljuje status OBC (Other Backward Classes). Jarange je pred tem opozoril vlado, naj ga ne poskuša izseliti iz Mumbaija, in vztrajal, da bo ostal v mestu, dokler ne bodo izpolnjene njegove zahteve. Vzporedno s tem je potekal protest, na katerem je Jarange pozival k miru in trdil, da protestniki niso kršili zakonov. Prav tako je vlada obljubila umik vseh obtožnic, povezanih s protesti.