Članka z naslovov "Što stoji iza nove nuklearne prijetnje Kremlja: Rusi su nervozni, gube jedinu stvarnu taktičku prednost na Baltiku" in "Šta stoji iza nove nuklearne pretnje Kremlja? Rusi su nervozni, gube jedinu taktičku prednost na Baltiku" raziskujeta ozadje novih ruskih jedrskih groženj. Avtorji menijo, da te grožnje izvirajo iz nervoze Rusije, ki naj bi na Baltiku izgubljala svojo edino taktično prednost. Psihološko je to prikazano kot motnja, ki jo pogosto kažejo avtoritarni voditelji. Ti voditelji želijo biti glavna novica doma in v svetu, zato pogosto izzovejo krizo ali vojno, pri čemer je vojna običajna grožnja ali uresničitev. Kot primer je naveden iraški diktator Sadam Husein, ki naj bi okupiral Kuvajt in vstopil v vojno s celim svetom, pri čemer naj bi bil zadovoljen, ker so ga vsi opazili.

Nekdanji poveljnik ameriške vojske za Evropo, general Ben Hodges, je izrazil oceno, da je scenarij ruskega napada na baltske države realen in da se je treba na to pripraviti. Strinjal se je s poljskim premierjem Donaldom Tuskom glede možnosti napada na baltske države, pri čemer naj bi bil eno mesto posebna tarča.

Poljski zunanji minister Radosław Sikorski je poudaril, da bi moral NATO sprejeti le tiste države, za katere so članice zavezništva pripravljene vstopiti v vojno. Glede ambicij Ukrajine za članstvo je dejal, da Ukrajina lahko zaprosi za vstop, a vprašanje je, ali ga bo dobila. Pojasnil je tudi, da Poljska ne bo pošiljala vojakov v Ukrajino, saj je njena naloga zaščita logističnega vozlišča, dobave in tranzita orožja ter humanitarne pomoči Ukrajini, poleg tega pa tudi varovanje vzhodne meje NATA z Belorusijo in Rusijo, kar pomeni izključno delovanje na lastnem ozemlju Poljske.