Italijanski mediji izpostavljajo vprašanje koherence Demokratske stranke (Pd) in odgovornosti evropske izvršne oblasti za neuspehe, kot so ponižujoča figura predsednice EU na Škotskem in negativni rezultati carin, ki so jih ZDA uvedle Evropi. Drugi članek poudarja pomen zaslug in »Obsovalnice o zaslugah« kot znaka odličnosti, ki stoji za tisto Italijo, ki si želi rasti. Poudarja se tudi vloga institucij in posameznikov, ki s svojimi dejanji zagotavljajo pravičnost.

Primer izsiljevanja igralca Raoula Bove, ki se je sprva zdel kot običajna tračarska zgodba, je prerasel v škandal, ki ga preiskuje tožilstvo v Rimu. Preiskava, ki jo vodi tožilka Eliana Dolce s pomočjo pošte, razkriva ozadje domnevnega izsiljevanja. V središču pozornosti je Federico Monzino, 29-letni milanski podjetnik, ki naj bi Fabriziju Coroni posredoval avdio posnetke in sporočila iz klepeta med Bovo in Martino Ceretti. Monzinov odvetnik, Sirio Serafinelli, trdi, da Monzino ni avtor sporočil, posredoval pa naj bi jih zgolj Coroni, ki je edina oseba, ki ji je poslal zadevne klepete in avdio posnetke. Monzino zanika, da bi bil avtor spornih sporočil, vendar potrjuje, da je bil Corona edini, ki mu je posredoval sporne materiale.

V Italiji se zaostruje napetost med desno vlado in levim sodstvom. Članica stranke Bratje Italije (FdI) Sara Kelany je ostro kritizirala sodnico Silvio Albano, ker meni, da sodstvo poskuša podrediti politiko. Obenem časnik Il Tempo poroča o »deliriju rdečih tog«, ki napadajo vlado, medtem ko naj bi sindikat sodnikov zapravil 590 tisoč evrov javnih sredstev. Ti dogodki kažejo na globok razkol med političnimi in pravosodnimi institucijami v Italiji.